Zakaj psihoterapija ni samo svetovanje?

Ko človek razmišlja o psihoterapiji, si jo pogosto predstavlja kot pogovor, v katerem mu strokovnjak pove, kaj naj naredi. Morda pričakuje nasvet, hitro rešitev težave ali jasno usmeritev, kako sprejeti pomembno odločitev. Pogovor je v psihoterapiji seveda pomemben, vendar psihoterapija ni zgolj svetovanje.

Psihoterapija je proces, v katerem človek s pomočjo usposobljenega psihoterapevta raziskuje svoje doživljanje, odnose, čustva, ponavljajoče se vzorce in težave, ki ga obremenjujejo. Namen ni, da bi terapevt povedal, kako mora človek živeti, temveč da mu pomaga bolje razumeti sebe in postopoma razviti načine, kako lahko živi bolj v skladu s svojimi potrebami, vrednotami in zmožnostmi.

Psihoterapija je strokovna oblika psihološke obravnave, ki poteka v odnosu med klientom in terapevtom ter je usmerjena v lajšanje čustvenih, odnosnih, psihosomatskih in vedenjskih težav. Evropsko združenje za psihoterapijo jo opredeljuje kot načrtovano in strokovno obravnavo psihosocialnih, psihosomatskih ter vedenjskih stisk z uveljavljenimi psihoterapevtskimi metodami.

Foto: SHVETS production / Pexels

Meja med svetovanjem in psihoterapijo ni vedno povsem ostra. Oba pristopa lahko vključujeta zaupni pogovor s strokovnjakom, poslušanje, podporo in pomoč pri razmisleku o težavah. V nekaterih okoljih se izrazi svetovanje, terapija in psihoterapija uporabljajo tudi precej prekrivajoče.

Svetovanje je pogosto bolj usmerjeno v konkretno vprašanje ali trenutno življenjsko situacijo. Človek lahko na primer potrebuje podporo pri odločanju o študiju, menjavi službe, partnerski dilemi, težavah pri vzgoji otroka ali prilagajanju na pomembno spremembo. Svetovalec lahko pomaga razjasniti možnosti, urediti misli, prepoznati vire podpore in poiskati korake, ki so v dani situaciji smiselni.

Psihoterapija lahko prav tako obravnava konkretno težavo, vendar se pri tem pogosto ne ustavi samo pri njej. Raziskuje tudi, kako človek doživlja sebe in druge, katere čustvene izkušnje se ob težavi prebujajo, kakšni vzorci se ponavljajo in kaj morda otežuje spremembo.

Če nekdo na primer vedno znova ostaja v odnosih, v katerih se počuti prezrtega ali razvrednotenega, psihoterapija ne bo iskala samo odgovora na vprašanje, ali naj v odnosu ostane ali ga zapusti. Zanimala se bo tudi za to, zakaj so takšni odnosi zanj morda znani, kaj v njih pričakuje, česa se boji in kako razume lastne potrebe.

V stiski je razumljivo, da si želimo hitre rešitve. Ko smo tesnobni, žalostni, preobremenjeni ali ujeti v konflikt, bi radi vedeli, kaj narediti, da bi težava čim prej izginila. Terapevt lahko včasih ponudi konkretno usmeritev, informacije ali pomoč pri razmisleku, vendar njegova glavna vloga ni dajanje navodil.

Če terapevt vedno pove, kaj naj klient naredi, lahko nehote prevzame odgovornost za njegovo življenje. Psihoterapija pa želi krepiti človekovo sposobnost, da postopoma bolje prepoznava svoje občutke, potrebe, meje in odločitve.

To ne pomeni, da je klient v terapiji prepuščen sam sebi. Terapevt aktivno posluša, postavlja vprašanja, pomaga povezovati sedanje doživljanje s preteklimi izkušnjami in opozarja na vzorce, ki jih človek sam morda težko opazi. Toda končni cilj ni, da bi klient dobil »pravilen odgovor«, ampak da razvije globlje razumevanje sebe ter več notranje svobode pri odločanju.

Včasih je pomemben terapevtski korak že to, da človek lahko prvič brez strahu pove nekaj, česar ni mogel izraziti nikomur drugemu. Drugič je pomembno, da začne prepoznavati jezo, žalost ali sram, ki jih je dolgo potiskal na stran. Spet tretjič je sprememba povezana s tem, da se nauči postaviti mejo, prositi za pomoč ali prenesti neprijeten občutek, ne da bi takoj pobegnil iz situacije.

Psihoterapija ne poteka samo skozi vsebino pogovora, ampak tudi skozi terapevtski odnos. Za mnoge ljudi je pomembna izkušnja, da jih nekdo posluša brez obsojanja, jih jemlje resno in ob njih ostane tudi takrat, ko govorijo o težkih, bolečih ali protislovnih občutkih.

V terapevtskem odnosu se lahko pokažejo tudi vzorci, ki jih človek doživlja v drugih odnosih. Nekdo se morda boji, da bo terapevta razočaral. Drug težko pove, kadar se z njim ne strinja. Tretji se hitro počuti nerazumljenega ali zavrnjenega. Takšne izkušnje niso ovira za terapijo, ampak so lahko pomemben del razumevanja človekovega notranjega sveta in odnosnih vzorcev.

Psihoterapija zato ni le pogovor o odnosih, ampak tudi odnos, v katerem se lahko človek uči drugačnega načina stika: bolj odprtega, varnega in iskrenega. Seveda to zahteva čas. Zaupanje se ne vzpostavi vedno takoj, predvsem če je človek v preteklosti doživel razočaranja, neslišanost ali zavrnitev.

Psihoterapija je lahko smiselna ob različnih življenjskih stiskah. Človek zanjo ne potrebuje diagnoze ali »dovolj velike« težave. Smiselna je lahko takrat, ko se določeni občutki, odnosi ali načini odzivanja ponavljajo in ko človek čuti, da jih sam težko razume ali spremeni.

Nekateri se za psihoterapijo odločijo zaradi tesnobe, žalosti, preobremenjenosti, izgorelosti ali težav s spanjem. Drugi zaradi partnerskih in družinskih konfliktov, težav pri postavljanju meja, občutka praznine ali nizke samopodobe. Tretji se nanjo obrnejo po izgubi, travmatični izkušnji, razhodu ali drugi pomembni življenjski spremembi.

Včasih človek ne zna natančno povedati, kaj je narobe. Ve le, da se ne počuti dobro, da se ponavljajo isti konflikti, da ga odnosi izčrpavajo ali da ne more več živeti tako, kot je živel do zdaj. Tudi to je lahko dovolj pomemben razlog za prvi psihološki ali psihoterapevtski posvet.

Psihoterapija ni čarobna rešitev in terapevt ne more opraviti spremembe namesto klienta. Je pa lahko prostor, v katerem človek ni sam s svojo stisko. Sprememba se pogosto dogaja postopoma: skozi ponavljanje, raziskovanje, dvome, uvid in preizkušanje drugačnih načinov odzivanja v vsakdanjem življenju.

Včasih se človek v terapiji najprej počuti celo bolj v stiku z bolečino, ki jo je prej potiskal stran. To ne pomeni nujno, da terapija ne deluje. Lahko pomeni, da se je odprl prostor za doživljanje nečesa, kar je bilo dolgo preslišano. Pomembno je, da se o tem lahko govori in da terapevt skupaj s klientom presoja tempo ter način dela.

Psihoterapija torej ni samo svetovanje, ker ne išče le odgovora na vprašanje, kaj naj človek naredi. Zanima jo tudi, kaj človek doživlja, zakaj se določene težave ponavljajo in kaj potrebuje, da lahko postopoma živi drugače.

Kadar stiska traja dlje časa, se stopnjuje ali pomembno vpliva na odnose, delo, šolanje oziroma vsakdanje življenje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. V Ambulanti SFI potekajo psihoterapevtske in psihološke obravnave za odrasle, otroke, mladostnike, pare in družine.

Viri

• European Association for Psychotherapy. Statement on the Legal Position of Psychotherapy in Europe. Psihoterapija je opredeljena kot strokovna, načrtovana obravnava psihosocialnih, psihosomatskih in vedenjskih stisk.

• National Health Service. Counselling. Svetovanje je oblika pogovorne podpore, v kateri strokovnjak človeku pomaga pri raziskovanju njegovih misli, čustev in možnih rešitev.

• Mind. Understanding therapy and counselling. Izraza svetovanje in terapija se v praksi pogosto prekrivata, razlike pa so lahko povezane z usposobljenostjo izvajalca, pristopom, trajanjem in cilji obravnave.

• European Federation of Psychologists’ Associations. Overview of Psychotherapy in Europe. Psihoterapija vključuje načrtno uporabo kliničnih metod in terapevtskega odnosa za spreminjanje doživljanja, vedenja in drugih vidikov posameznikovega delovanja.

Avtorica: Neva Urban, študentka psihoterapevtske znanosti

Strokovno pregledala: dr. Lucija Hrovat, zakonska in družinska psihoterapevtka