Splošna in diferencialna psihopatologija
Predmet obravnava temeljne koncepte psihopatologije v povezavi s psihoterapijo ter razmerje med patologijo in salutologijo. Vključuje osnovna znanja psihiatrije, pomembna za psihoterapevtsko prakso, kot so diagnostični sistemi (DSM-5 in MKB-10/MKB-11), glavne skupine duševnih motenj, biopsihosocialni model, psihiatrična fenomenologija ter osnove psihopatologije in diferencialne diagnostike.
Poseben poudarek je namenjen razlikovanju med medicinskim (objektivističnim) in psihoterapevtskim (konstruktivističnim, kontekstualiziranim) razumevanjem duševnih motenj, simptomov in sindromov. Predmet nudi orientacijska znanja o duševnem zdravju in motnjah za klinično prakso ter raziskovanje, ter predstavlja osnove psihoterapevtske diagnostike in prispevke različnih terapevtskih pristopov.
Obravnavani so tudi procesi zadovoljevanja potreb in njihova povezanost z duševnim zdravjem, vključno z motivacijskimi modeli regulacije, inkongruenco ter psihodinamskim razumevanjem konflikta. Posebna pozornost je namenjena vplivu konteksta (osebnega in družbenega) ter okvirnim pogojem klinične prakse.
V nadaljevanju predmet obravnava travmo (tip I in tip II), dejavnike tveganja in zaščitne dejavnike ter spekter s travmo povezanih motenj, vključno s posttravmatsko stresno motnjo, kompleksno travmo in disociativnimi motnjami. Teoretične vsebine so podprte s študijami primerov, predstavljeni pa so tudi fazni modeli in uveljavljeni terapevtski pristopi za obravnavo travme.
Cilj predmeta je razviti poglobljeno razumevanje duševnih motenj ter sposobnost njihove diferencirane obravnave v psihoterapevtskem kontekstu.
Predavatelj
Univ.-Prof. Dr. Miran Možina
je doktoriral na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj z doktorsko disertacijo: "The Development of Psyhotherapy Regulation in European Countries and Slovenia: Towards Psyhotherapy as an Independent Profession and na Autonomous Scientific Discipline." ("Razvoj regulacije psihoterapije v evropskih državah in Sloveniji: Koraki k psihoterapiji kot samostojnemu poklicu in avtonomni znanstveni vedi"). Magistriral na Medicinski fakulteti, UL, spec. psihiatrije. Delal kot psihiater (psihiatrična bolnica Vojnik pri Celju), končal študij sistem. psihoterapije na Medicinski fakulteti v Zagrebu, delal kot asistent na Fakulteti za socialno delo, UL, vodil dobrodelne projekte psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike, družine, uporabnike psihiatrije (ODMEV). Končal je izobraževanje za učitelja sistemske družinske terapije (VFT, München) in pridobil ECP. Vodi tudi privatno psihoterapevtsko prakso. Je bivši predsednik SKZP in odgovorni urednik prve slovenske psihoterapevtske strok. in znanstvene revije Kairos. Od 2006 vodi projekt fakultetnega študija PST znanosti s SFU Dunaj, od 2013 je direktor SFU Ljubljana, predavatelj, vodja Enote za Psihoterapijo otrok in mladostnikov.
dr. Lucija Hrovat
Študij na Teološki fakulteti je leta 2007 zaključila z diplomsko nalogo »Skrivnost intime med zakoncema«. Naprej se je vpisala na magistrski študijski program Zakonska in družinska terapija in leta 2009 opravila neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je zaključila z Doktorsko disertacijo z naslovom "Predelava ne-varne navezanosti in strahu pred intimo z relacijsko družinsko terapijo pri predzakoncih ter stališča o zakonu."
Samostojno terapevtsko delo izvaja po modelu relacijske terapije. Aktivno sodeluje na študijskih dnevih, konferencah in mednarodnih kongresih. Redno objavlja strokovne in znanstvene članke v strokovnih in znanstvenih publikacijah.
Področje raziskovanja: Ne-varna navezanost, anksioznost, tesnoba