Izgorelost v športu: ko vrhunski športniki spregovorijo o svojih stiskah
Na Sigmund Freud Inštitutu smo včeraj izvedli webinar na temo izgorelosti v športu, kjer je predaval Jaka Peter Debeljak, magister psihoterapevtske znanosti in psihoanalitični psihoterapevt.
Ena izmed ključnih misli večera je bila, da ko vrhunski športniki spregovorijo o svojih stiskah, postane jasno, da so kljub izjemnim dosežkom v svojem doživljanju predvsem ljudje. Ljudje z občutki, dvomi, strahovi in notranjimi konflikti.
Šport med idealom zmage in notranjo stisko
Šport je močno prežet z imperativom uspeha. Jezik športa temelji na zmagi, preseganju meja, disciplini in storilnosti.
V takšnem okolju so pogosto še posebej poudarjena doživljanja, kot so:
močna želja po uspehu,
strah pred porazom,
občutki sramu,
visoka notranja pričakovanja.
Prav ta kombinacija lahko pri posamezniku ustvari pogoje, v katerih se postopoma razvija izgorelost.
Izgorelost ni le utrujenost
Na webinarju izgorelost ni bila predstavljena zgolj kot fizična ali psihična izčrpanost, temveč kot kompleksen, večdimenzionalen pojav.
Zgodovinsko gledano je pojem izgorelosti relativno mlad, prvič ga je leta 1974 opisal Herbert Freudenberger. Danes pa ga razumemo tudi kot pomemben družbeni pojav, povezan s kulturo storilnosti in pritiski okolja.
Pomembno je tudi, da se izgorelost pogosto prekriva z depresivno tematiko, kar odpira vprašanje:
ali je depresija lahko predhodnica izgorelosti – ali pa izgorelost vodi v depresijo?
Perfekcionizem in pritisk okolja
Kot eno ključnih jedrnih značilnosti izgorelosti je bilo izpostavljeno perfekcionistično naravnano delovanje in t. i. storilnostno pogojena osebnost.
Poseben poudarek je bil namenjen tudi vplivu okolja:
prezgodnja specializacija v športu,
pritisk po zgodnjih uspehih,
pričakovanja staršev, ki niso nujno v skladu z željami otroka.
Ko želja po uspehu ni več notranja, temveč postane način ugajanja drugim, se tveganje za izgorelost izrazito poveča.
Duševne stiske v športu: tabu ali realnost?
V javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da so uspešni športniki predvsem “mentalno močni”.
Raziskave pa kažejo drugačno sliko – med športniki so pogoste:
anksiozne motnje,
depresija,
motnje hranjenja,
izgorelost,
zloraba substanc.
Tudi številni športniki so v zadnjih letih javno spregovorili o svojih izkušnjah. Med njimi je tudi Mardy Fish, ki je v dokumentarni seriji Breaking Point odkrito spregovoril o anksioznosti, pritisku in izgorelosti v vrhunskem tenisu.
Proces, ki poteka tiho
Izgorelost se ne pojavi nenadoma. Gre za proces, ki poteka postopno, v fazah, pogosto neopazno, tako za posameznika kot za okolico. Prav zaradi svoje kompleksnosti in postopnosti je v športu pogosto spregledana ali napačno interpretirana kot “padec forme”, “pomanjkanje motivacije” ali “psihična šibkost”.
Razlike med ekipnimi in individualnimi športi
Na webinarju je bilo izpostavljeno tudi, da imajo lahko ekipni športi določeno varovalno funkcijo, saj posameznik:
deli odgovornost,
doživlja več socialne podpore,
lažje regulira pritisk skozi odnose.
Nasprotno pa so v individualnih športih športniki pogosto bolj izpostavljeni:
lastni odgovornosti za uspeh ali neuspeh,
izolaciji,
intenzivnejšemu notranjemu pritisku.
Kako lahko preprečujemo izgorelost?
Med pomembnimi preventivnimi pristopi so bili izpostavljeni:
psihoedukacija o duševnem zdravju,
krepitev tehnik za regulacijo stresa in sprostitve (npr. čuječnost)
krepitev realistične (ne zgolj storilnostne) identitete,
gradnja podpornih odnosov,
učenje prepoznavanja lastnih meja.
Izgorelost v športu ni znak šibkosti, temveč pogosto posledica dolgotrajnega neskladja med notranjimi potrebami posameznika in zunanjimi pričakovanji.
Ko športnikom omogočimo prostor, da spregovorijo o svojih stiskah, ne zmanjšujemo njihove moči, temveč jo na novo definiramo.
Če vas je tema posebej nagovorila ali ob njej razmišljate tudi o strokovni podpori, se lahko za dodatne informacije ali termin obrnete na Ambulanto Sigmund Freud Inštituta.
